... NA UHO

Včeraj ponoči (oziroma že kar danes zjutraj) sem nekomu nekaj povedela na uho. In bila zelo odkrita. Morda preveč. Morda.
Zdaj razmišljam o dveh besedah, ki jih je izrekel.
Njegova zgodba.
Mar bi jo resnično morala slišati, da bi razumela? In ali sploh želim razumeti nekaj česar več ni? In česar morda sploh ni bilo?

Samo žalostna sem.Žalostna sem, ker je njuna ne-bližina tako opazna. Ker sta obtičala v praznini.
In žalostna, ker je ta zgodba vsrkala vase belino in otroški smeh, o katerih ona zmeraj sanja.

In jaz sem ji nehala pomagati. Nehala. Za zmeraj. Ker je tako vsaj nehala lagati sama sebi na glas.

Tistih tihih laži pa ji ne morem iztrgati.

Ker jih ne slišim.