ZA DEVETIMI GORAMI.

Za besedami v naslovu sem naredila eno piko.In ne treh.
Ena pika pomeni zaključeno celoto. Konec.

Jaz sem jo naredila zato, ker je konec z zgodbami.

Ljudje ne znamo več pripovedovati zgodb.Kakor da smo pozabili, da zgodbe ustvarjajo naše življenje in da naše življenje ustvarja zgodbe.

Oglaševalci so tisti, ki so ubili zgodbe.

Zgodbe so nadomestili kriki o vrtoglavih popustih, najneverjetnejšejših akcijah, najsodobnejšejšešjih tehnologijah, najbloodykakovostnejšejših izdelkih in najprijaznejfu**ingsejših prodajalcih.

Bless them.

Odkar je Mož v kopalnico namestil radio sem v službi tudi kadar se tuširam, perem zobe, brijem noge in dajem prat.
Pravzaprav s to gesto in z mojim odobravanjem le-te dokazujeva, da sva resnično zaljubljena v radio. In s tem ko sem v službi tudi ko sem v kopalnici ugotavljam, da me ne rabi bit strah, da bom kdajkoli ostala brez dela. Radijski oglasi so moja strast in delo. In ker me sedaj spremljajo še takrat, ko sem namiljena z najljubšovo l'occitanovo žaubico, ugotavljam da je radijsko oglaševanje resnično resnično v veliki črni luknji.

Zadnja reklama ob kateri dobim valunge kurje kože, loopingov z očmi ter nejevoljnega momljanja sama pri sebi je reklama za DVD s pravljicami za otroke, ki ga dobimo ob nakupu Dnevnika (ja, mislim, da je Dnevnik).

Za božjo voljo ljudje, PRAVLJICE prodajate. Pravljice!!!

Mar pozabljamo, kako se otrokom iskrijo oči, ko jim beremo pravljice? Kako se očke zazrejo nekam daleč, v deželo belih kitov, ki plavajo po mehkem nebu, pa čeprav jim isto zgodbo beremo že 23ič?
Mar pozabljamo kako tonejo v pravljični svet in kako jim s kavča bingljajo male copataste otroške nogice, ko je čas za risanko na TVju? In kako jih takrat lahko hranimo s cvetačo in korenčkom, česar nam v ne-pravljično hipnotiziranem trenutku ne bi dovolili za nič na svetu?

Vidim vas kako odkimavate in razmišljate - pravljice/zgodbe so za otroke. Realnost niso zgodbe.

Res? In zakaj potem tolikokrat uživamo, ko razlagamo prijateljem kako je sinek danes prvič na previjalni mizi polulal atija? In zakaj moškim nikoli ne zmanjka zgodb o služenju vojske? In zakaj vedno dežuje naslednji dan, ko gredo žene na čaj in tortico k Ilichu?

Zgodbe, dragi moji. Zgodbe so življenje.

Ljudje dandanes več ne slišimo puhlih besed v radijskih oglasih. Naši možgani so ojačali svoj imunski sistem. In doza analgetikov, v obliki noro nizkih cen, najkakovostnejše kakovosti ipd., ki jo oglaševalci morajo 'predpisati', ker drugače ne znajo, nima učinka.

Nima učinka.

Ampak tega nihče od oglaševalcev noče slišati. Oni so najbolj pametni in zakaj bi verjeli nekomu, ki obožuje, razume in pozna radio, če pa radio tako in tako ni učinkovit in je ponavadi pač v media mixu, ker so kreativci tako rekli.

Aja! Radio ni učinkovit in zato se ga ni treba lotiti učinkovito.

Glavno je, da povemo čimveč o 'sebi', da smo čimbolj kreativni in da se o našem oglasu govori.
Aja, pa da smo najbolj poceni, najbolj kakovostni, najbolj priljubljeni, najbolj prijazni, najbolj najbolj najboljši. In joj, prosim, ne pozabimo še na to, da morajo radijski oglasi vsebovati čimveč zvočnih efektov in zmeraj iste vokale za vse možne različne blagovne znamke. Isti vokali so namreč poceni (ker jim prinesemo dosti biznisa) in komot (ker lahko vse posnamejo naenkrat).

Prosim, ne, moledujem, držite se teh pravil. Ne bi želela, da se potem okrog govori, da radijski oglasi niso učinkoviti.

Ker radio le prinaša kruh na našo mizo.